Vrtna - Vrtna vrata v mesto

Obstoj in uporaba skupnega prostora v slovenskih vaseh ( odsek iz eseja)

Obstoj in uporaba skupnega prostora v slovenskih vaseh ( odsek iz eseja Gasilski domovi kot centri vasi - 2012)

“... Velik odstotek slovenskega prebivalstva živi v vaseh in zdi se, da je takšno bivanje med Slovenci zelo priljubljeno. Bližina narave, mir, spokojnost, tradicija so samo nekateri od dejavnikov, ki prepričajo. Potem pa je tu tudi vizija skoraj slehernega posameznika o (pre)veliki hiši, urejeni po lastnih načelih, z zanimivo barvo, velikim vrtom, visoko ograjo in brezskrbnimi otroki v igri z domačim kosmatincem. In že z obiskom katerekoli vasi se lahko prepričamo, da se takšna vizija očitno v večini primerov tudi uresniči. Lahko bi se torej reklo, da je največji atribut, ki vabi Slovence v vasi, prav stalnica takšnega življenja, kateremu ni videti konca (navkljub spreminjajočim se delovnim navadam po svetu, politiki, gospodarstvu ...). Konec koncev, kaj drugega bi si človek še lahko želel?!

Na tem mestu se ne morem upreti asociaciji, ki se mi ves čas krade v ozadje misli, in sicer s prebivalci Srednjega sveta priljubljene trilogije Gospodar prstanov, hobitov in njihovega mesteca Hobitona. Hobiti živijo v nadvse urejenih “votlinah”, čistih, toplih, skritih v pokrajini, kjer se lahko počutijo varno in domače. Za hobite se ne spodobi, da bi razmišljali o avanturah ali višjih življenjskih ciljih. Kaj takega bi sprožilo govorice med sosedi in ugled poštenega hobita bi močno upadel. Ne, kar je zares pomembno v življenju, je ustaljenost; vsak dnevni obrok vedno ob istem času, urejen vrt pred hišo, dober tobak v pipi in prefinjena sposobnost izogibati se vsemu nenavadnemu. Po svetu naj se godi, kar se hoče, hobita to ne bo ganilo. Vojne, lakota, karkoli že je ..., hobit si misli: “sami so si krivi, da se niso umaknili ob najmanjšem namigu na težave”. Če pa se že kaj prikrade v Hobiton, se vsak zase poskrijejo v svoje votline in počakajo, da “nevarnost” mine.

Da se vrnem k temi, torej kakšno je življenje v vasi? Kot sem že zapisal, je to po navadi srečno življenje, saj je uresničitev ciljev. Vsak prebivalec ima možnost umakniti se v svoj dom, na varno, domače ozemlje. Pojavi pa se vprašanje: Kako vas funkcionira kot celota? V veliki meri na to vpliva bližina posamezne vasi z mestom oz. bližina delovnih mest. Vasi, ki so zelo oddaljene od večjih krajev, počasi zamirajo, prebivalstvo se izseljuje v večje kraje blizu mest ali v sama mesta. Vendar večina, če je le mogoče, ohranja svojo domačo posest v svoji lasti, tako da ima ves čas možnost vrnitve, umika na poznano in varno. Kontrastno temu pa se kraji, ki so blizu večjih naselij, ves čas polnijo in rastejo. V enem takih krajev sem živel tudi sam.

Moj domači kraj se nahaja zelo blizu Ljubljane, do nas vozi celo mestni avtobus. Kljub temu pa tu vlada vaško vzdušje, tu in tam še vedno lahko najdemo kmetijo, čeprav zares funkcionira samo še ena. Sem smo se preselili, ko sem bil star 6 let, in ves ta čas sem lahko opazoval spremembe. Na hitro bi lahko rekli: spremenilo se je vse in hkrati nič. Vas ves čas raste, gradijo se nove hiše, prihajajo nove družine, nekatere se tudi odselijo. To pa je tudi vsa sprememba, ki se je zgodila. Funkcioniranje vasi je popolnoma enako, kot je bilo takrat, ko smo se priselili. Dopoldan je vas prazna, edina znaka življenja sta zvok motorja poštarja ob 10.15, ko raznese pošto v bližnjem okolišu, in ropot iz avtoličarske delavnice, kjer delavci pridno brusijo kovino. Kmalu po poldnevu se promet na ulicah zgosti, prebivalci se začnejo vračati domov, mame se lotijo kuhanja, šolski avtobus pripelje otroke. Popoldan lahko vidiš pare, ki se sprehajajo s psi, posameznike, ki rekreacijsko tečejo ali kolesarijo. Zanimivo je, da se vse našteto dogaja na ulicah in ne na privatnih zemljiščih. To ne pomeni, da ljudje doma ne počno nič, je pa vse, kar počnejo, skrito za visokimi ograjami. Zakaj se torej funkcioniranje vasi kljub velikemu pritoku prebivalstva ni spremenilo? Rekel bi, da je temu tako, ker so skupni oz. javni prostori ostali skorajda nespremenjeni. Največja sprememba bi lahko bila zaprtje vaške trgovinice. Ko je ta še obratovala, so se tu prebivalci srečevali, izmenjali besedo ali dve in posledično so se med seboj bolje poznali. Danes se vsi »stari« prebivalci med seboj poznamo vsaj toliko, da se na ulici pozdravimo, medtem ko veliko večino novih družin nihče ne pozna, kot bi bili popolni tujci. Mislim, da tu odločilno vlogo igrajo družbena središča, mesta oz. centri, kjer se prebivalci srečajo – kot omenjeni primer trgovine ..."

Javni prostor in ljudje

Javni prostori v podeželskih naseljih

Izsek iz eseja “Obstoj in uporaba javnega prostora v slovenskih vaseh (Gasilski domovi kot centri vasi)” nam namigne, preko (moje) lastne izkušnje, da so javni prostori v naseljih odraz kvalitete bivanjskega okolja. Pomembno vlogo igrajo pri tvorbi vzdušja oz. atmosfere v naselju in vplivajo na socialno in kulturno življenje prebivalcev. V marsičem so si javni prostori v podeželskih naseljih podobni s svojimi mestnimi brati, ravno poznavanje razlik med njimi pa bo odločilno pri našem uspešnem implementiranju le-teh in manipuliranju z njimi v naseljih z različno stopnjo urbanosti.

Morfologiji mestnega in vaškega grajenega tkiva sta si precej različni. Mestno tkivo formira jasneje določene prostore ulic, trgov in parkov in posledično je razumevanje in prepoznavanje javnih prostorov za uporabnike veliko lažje. Mnenja sem tudi, da je mestnim javnim prostorom v pomoč nekakšna splošna izobrazba posameznika o mestnem tkivu, ki izvira iz večje nacionalne, družbene, kulturne in politične pomembnosti mest nad podeželjem. Ulice so poimenovane po literatih, politikih, poetih ali pa so trgi poimenovani po zgodovinskih dogodkih, vojaških poveljnikih itd. V novicah beremo o paradah na ulicah, stavkah na trgih ter koncertih v parkih in vse to pripomore k splošnem poznavanju mestnih javnih prostorov, medtem ko se redko ali celo nikoli ne omenja vaških javnih prostorov. To je po svoje presenetljivo, saj večina slovenskega prebivalstva živi v suburbanem ali ruralnem okolju in kvaliteta njihovega bivanja je delno odvisna od našega poznavanja in upravljanja z javnim prostorom v tamkajšnjih krajih.

Razlike med mestnimi javnimi prostori in tistimi v pedeželskih naseljih pa se ne končajo tukaj - posegajo še globlje v (svojo) definicijo, pomen in razlog za obstoj. Poleg morfološke strukture stavbnega tkiva in splošne osveščenosti k razlikam lahko štejemo tudi različne okoljske dejavnike in vzorce bivanja prebivalstva. Izven mest bližina narave in zasebni zunanji prostori, ki so del vsake hiše, v veliki meri prevzamejo nekatere od glavnih funkcij javnih prostorov v mestih. To kaže na dejstvo, da so si med seboj različni ne samo v pojavnosti, velikosti in gostoti, temveč tudi programsko.

Ker tako malo pravzaprav vemo o javnih prostorih na podeželju (tako stroka kot splošna populacija) me zanima, ali si jih prebivalci v resnici želijo? Če izhajam iz teorije, da razmišljamo v besedah in da o nečem, za kar ne poznamo besede, ne moremo jasno razmišljati, ali potem velja trditev, da si nekaj, česar ne poznamo, ne moremo želeti? To se mi zdi eden ključnih problemov, ki nas lahko ovira pri implementaciji javnih prostorv.

Ruralno proti urbanemu

Slovenci --> okolje

Gostota prebivalstva v Sloveniji na km² spada med najnižje med evropskimi državami. Razpršen poselitveni vzorec je jasen dokaz tega dejstva v prostoru. Prevladujoč proces v teku je suburbanizacija – preseljevanje prebivalstva na obrobja večjih mest. Slednja celo izgubljajo št. prebivalstva, medtem ko primestna območja beležijo največjo porast, največje število zakoncev z otroki, največ otrok v starosti od 1 do 6 let ... Iz predmestja se dnevno vozijo na delo v mesta in večje urbane centre, čeprav se beleži tudi porast delovnih mest v primestnih regijah. Prebivalstvo poleg mest izgubljajo tudi bolj oddaljene regije, brez večjih mest v bližnji okolici. Mladi se s takšnih območij izseljujejo, povprečna starost prebivalstva je najvišja, prav tako stopnja brezposelnosti.
‍
Prednosti razpršenega poselitvenega vzorca so visoki bivanjski standardi, ekonomski razvoj podeželja, gosta mreža cestnih povezav, ohranjanje poseljenosti, dober dostop do naravnih danosti in rekreacijskih površin ter vzdrževanje lokalnih avtonomij; medtem ko med slabosti štejemo velike pritiske na naravno okolje, visoke stroške za širitev infrastrukturnih omrežij, poslabšanje javnega prevoza in s tem porast odvisnosti od osebnega avtomobilskega prevoza, izginjanje krajinske identitete, neproduktivno tekmovalnost med posameznimi urbanimi območji in negovanje bivanjskih vrednot, ki temeljijo na odporu do gosto naseljenih območij.
‍
Pomembnejši dejavniki, ki vplivajo na oz. vzpodbujajo suburbanizacijo, so bivanjske vrednote Slovencev, nerazvitost nepremičninskega trga ter dobre prometne povezave. Gre za zapleten proces, ki vključuje tudi število prebivalcev, gostoto poseljenosti, ekonomsko razvitost, pravno in institucionalno strukturo, morfološke značilnosti, geostrateški položaj ... Selitve v primestna območja zaradi nižjih cen zemljišč imajo tudi socialno funkcijo, saj delujejo kot blažilec socialnih razlik za prebivalstvo. Izgradnja dobrih prometnih povezav je sledila hitremu porastu lastništva osebnih avtomobilov, hkrati omogoča tudi hiter dostop do mestnih funkcij širšemu območju, tudi primestju. Bivanjske vrednote in navade Slovencev so precej specifične, sodimo npr. v sam svetovni vrh po lastništvu stanovanj. Nismo pripravljeni na selitve, saj kar 69 % prebivalstva odgovarja, da nameravajo ostati, kjer živijo sedaj, do konca življenja. Večinska preferenca bivanja je hiša z vrtom v naselju ali hiša na samem, medtem ko je delež tistih, ki bi živeli v večjem mestu, izredno majhen.

Razvoj in oblike javnih prostorov

Javni prostori v podeželskih naseljih

Zaradi majhnosti podeželskih naselij oz. majhnega števila prebivalcev na naselje so socialne relacije med lokalnimi posamezniki drugačne od tistih, ki jih imajo med seboj meščani, čeprav se z urbaniziranjem vasi v bližini večjih urbanih središč in mest tudi te razlike zabrisujejo. S temi spremembami se spreminja tudi potreba po javnih prostorih in njihovi programski strukturi – govorimo o razvoju javnih prostorov.

V preteklosti je bila glavna gospodarska panoga vaščanov kmetijstvo, kar narekuje specifične življenjske vzorce – ljudje se niso selili oz. so redko zapuščali domačo vas, število prebivalstva v vaseh se je spreminjalo počasi. To pomeni, da so se med seboj dobro poznali, se obiskovali ali si pomagali pri delu, zato niso potrebovali posebnih nevtralnih prostorov z družbenim programom, kjer bi se srečevali in spoznavali. Kljub temu pa sta bili v slovenskem prostoru, delno v različnih časovnih obdobjih, prisotni vsaj dve obliki družbene infrastrukture, ki sta močno vplivali na obnašanje skupnosti in vsaj delno generirali “urbanost” – prva izmed njiju je cerkev. Ta je bila dolgo časa prevladujoč kraj, kjer se je večina vaške skupnosti in bližnjega okoliša redno zbirala. Šele v zadnjem času, z upadanjem vernikov, cerkev počasi izgublja svoj pomen kot tvorec skupnosti in oblika javnega programa na podeželju. Drugi program, s podobnim družbotvornim vplivom v podeželskih naseljih, so gasilski domovi. Ti so se začeli pojavljati v letih pred 1. svetovno vojno in se počasi razširili v skoraj vsako vas. Gasilski domovi že po definiciji zahtevajo svojo posadko, kar je razlog za tvorbo društev, ki so bila pomemben vir družabnega življenja v vasi. V zadnjem času pomen gasilskih domov kot javnih prostorov v vaseh raste. Centri vasi se pogostokrat smatrajo kot bližnja okolica gasilskega doma in redno slišimo reke kot npr.: “Dobimo se pri gasilskem domu!” Posebnost cerkva in gasilskih domov je, da se pojavljajo skoraj povsod, ne glede na velikost naselja, medtem ko se drugi programi, ki temeljijo na ekonomskih in gospodarskih principih, praviloma začnejo pojavljati šele pri neseljih z nekim minimalnim številom prebivalcev. Takšni programi so gostilne, trgovinice, pošta, banka ... Z njimi se v naselju pojavijo tudi delovna mesta, kar lahko korenito vpliva na stalnico vaškega življenja oz. vzdušja.

Če povežemo nekatere skupne lastnosti naštetih “javnih prostorov oz. programov” v podeželskih naseljih, lahko vidimo, da ves čas govorimo v prvi vrsti o programu, ki sam po sebi primarno ni namenjen formiranju javnega prostora, vendar generira skupnost, ki ima za svoj center specifično družbeno infrastrukturo (cerkev, gasilski dom ...). Sčasoma ta infrastruktura postane zbirališče tudi za druge programe in okolica, vključno z izbranim objektom, postane javni prostor. Dober primer za to so ravno gasilski domovi, v katerih se malo večji, večnamenski prostori uporabljajo za tečaje joge, koncerte vaške rock skupine, praznovanja rojstnih dni ipd. Objekt, prvotno namenjen za gasilsko društvo, prevzame popolnoma novo identito in živi lastno življenje. Takšne javne prostore bi lahko imenovali točkovni javni prostori, saj so vezani na objekt z družbenim programom z možnostjo večnamenske širitve programa.

Drugi javni prostori, ki so večinoma pozabljeni oz. se jih ne zavedamo kot javnih prostorov, so ulice. Te so pogosto zelo problematične, ker izvirajo iz starih kolovoznih poti in so danes v slabem stanju. Ulični prostor je popolnoma nerazdelan, ne poznamo cestnega profila s pločniki za pešce, kolesarje, zelenim pasom, javno razsvetljavo, cestiščem ... Resnično stanje je največkrat samo asfaltiran pas cestišča s pasovi peska na obeh straneh kot posledico srečevanja avtomobilov. Takšen prostor je neprimeren in nevaren za pešce, zato se nihče ne zadržuje na ulicah, vendar vsak samo hitro opravi svojo pot. Razlog za slabo ureditev je pogosto pomanjkanje prostora, kar je težak in trdovraten problem, ki ga ni lahko sanirati. Vaščani so zelo zavedni in hkrati občutljivi za meje svojih zemljiških parcel, zato je veliko posegov v vaško tkivo, kot so npr. širitve cestišč, zelo oteženih. Dober začetek saniranja stanja bi bilo premišljeno načrtovanje namenske rabe v prostorskem načrtu, ki bi vključeval tudi pravilno locirana in dimenzionirana zemljišča, namenjena javnim površinam.

Pogostost oz. gostota javnih prostorov

Javni prostori v podeželskih naseljih

Podeželsko okolje in mestno okolje se po morfologiji in strukturi ter po preskrbljenosti z družbeno infrastrukturo navadno razlikujeta, medtem ko se način življenja in delo na podeželju počasi enačita z mestnim. Število kmečkega prebivalstva upada in vasi se počasi spreminjajo v spalna naselja.

Statistični podatki iz leta 2009 kažejo, da je bilo v Sloveniji v tem času več kot 97 % naselij nemestnega značaja, v katerih je živela dobra polovica vseh Slovencev.

Raziskava iz leta 2002 nam pove, da je bila v nemestnih naseljih prevladujoča stanovanjska tipologija enodružinska hiša s kar 83 % deležem.

Kasnejše raziskave v letih 2006 in 2007 so pokazale, da se preference bivanja Slovencev ne spreminjajo – še vedno je prevladalo bivanje v enodružinskih hišah z vrtom na podeželju. Predvidevamo lahko, da je zadovoljstvo z bivanjskim okoljem prebivalcev vezano predvsem na tipologijo, v kateri živijo, enodružinske hiše, in ne toliko na širšo ponudbo okolja – dokler so prometne povezave še dovolj dobre, da lahko dosežejo družbeni program v sorazmerno kratkem času.

Vseeno pa ima izbor podeželske lokacije pri ljudeh pomembno težo, saj je raziskava iz leta 2006 pokazala, da so največ grajenega tkiva v obdobju po letu 1991 dobila prav “spalna naselja”, medtem ko naselja z izoblikovano prostorsko podobo in identiteto niso pridobila novih pozidanih površin. Ta podatek kaže na vrednote Slovencev, ki so izrazito protiurbane, kar je zaskrbljujoče, saj bi lahko iz podatka razbrali tudi, da večja urbanost naselja zavira njegovo rast.

Venomer se vračam k vprašanju, ali si res lahko želimo nekaj, česar dobro ne poznamo ali kar si težko predstavljamo. Mislim, da je to eden ključnih problemov, potrebna je torej sistematična in dosledna izobrazba populacije o prostoru in stimulacija po rabi prostora na različne načine. Pomaga, če ljudje v takšnem početju vidijo tudi dejanske ekonomske oz. gospodarske prednosti, ne samo socialnih oz. družbenih.

Za ugotovitev dejanske pogostosti odprtih javnih prostorov v podeželskih naseljih sta Maja Simoneti in Petra Vertelj Nared (2010 ) v članku “Javni odprti prostori v podeželskih naseljih Slovenije” naredili podrobno analizo treh izbranih naselij, ki so se razlikovala tudi v merilu in morfologiji. Postavili sta namreč tezo, da se pogostost in količina odprtih javnih prostorov nanašata tudi na tip naselja. Obravnavali sta naselja Lož – Stari trg pri Ložu (večje, strnjeno naselje z dobrim številom družbene infrastrukture), Ihan (manjše, strnjeno naselje z nekaj družbene infrastrukture) ter Parecag (majhno razprešno naselje, skoraj izključno stanovanjsko). Rezultati so pokazali, da se odprti javni prostori pojavljajo v prvih dveh naseljih, medtem ko jih Parecag nima. Razvidno je tudi, da se število, velikost in lokacija odprtih javnih prostorov v Ložu in Ihanu nanašajo na lokacijo (grajene) družbene infrastrukture, kar kaže na to, da sta tvorba in popularnost močno odvisni od točkovnega javnega programa (pošte, banke, trgovine, društva, restavracije ...), ki jih pravzaprav generira.

Razmere na podeželju se s spremembami v gospodarstvu in družbi na splošno spreminjajo. V raziskavah je bilo ugotovljeno, da je odprtega javnega prostora v podeželskih naseljih premalo, kar bi se lahko začelo v prihodnosti kazati kot večji problem. Nižanje števila kmečkega prebivalstva, večanje deleža dela na domu, staranje prebivalstva ... so vse dejavniki, ki lahko povečajo število potencialnih uporabnikov odprtih javnih prostorov, s čimer bi se lahko oz. bi se morala zavednost po njihovi potrebi tudi povečati.

Zaznavanje vaškega okolja

Javni prostori v podeželskih naseljih

Vaško okolje zaznavamo na specifičen način, drugačen od zaznavanja naravnega ali mestnega okolja. Grajeno tkivo se pojavlja v različnih formacijah in včasih popolnoma zapira poglede, spet drugič je skorajda nemoteče pri pogledu v daljavo.
‍
Glede na gostoto in obliko zazidave se ustvarjajo različne atmosfere. Izpostavil bi specifično atmosfero, ki je značilna za vaška okolja, vendar se hitro izgublja – domačnost. Domačnost je bila generirana na način, da so bile domačije tvorjene iz več objektov – stanovanjskega in več gospodarskih. Ti objekti so bili organizirani v prostoru tako, da so med seboj tvorili dvorišče in zapirali prostor – nudili so zaledje in občutek domačnosti in varnosti. Prav dvorišča igrajo tudi pomembno vlogo poljavnih prostorov.
‍
Pomemben aspekt zaznavanja vaškega okolja so tudi ceste, saj te nekako določajo javni prostor v vaseh. Poljavno se na ulice pripenjajo dovozne poti in dvorišča, šele nato sledijo zasebni vrtovi in okolice hiš.

Izjemna lastnost vaškega okolja je tudi posameznikovo odlično poznavanje takšnega okolja. Domačin načeloma ve za vsako hišo, kdo v njej biva, kakšne bodo njihove reakcije na okoljske dejavnike, ali je pri hiši spuščen pes, ali se da pri kmetiji kupiti sveže mleko itd. To znanje domačinom omogoča lažje bivanje in pomaga vzpostavljati nekakšen “podzavestni” red v vasi.

Dvorišča

Javni prostori v podeželskih naseljih

Mislim, da je smiselno graditi okolje, v katerem se uporabniki počutijo varno in domače. Prav domačnost pa je tista, ki se z deagrarizacijo podeželja v naseljih izgublja. Razlog vidim v spremembah tipologije grajenega okolja.

Domačije je včasih sestavljalo veliko objektov, kot so bivanjsko poslopje za družino, hlevi za veliko živino in drobnico, zajčniki, kurniki, seniki, kozolci, svinjaki... Vsi ti objekti so med seboj tvorili vmesni prostor ali dvorišče, ki je bilo bistvo domačije in srce domačnosti.

Ko se je prebivalstvo počasi usmerjalo s kmetijstva v druge gospodarske panoge so domačije začele izgubljati gospodarska poslopja eno za drugim, dokler ni ostalo samo še bivalno poslopje. To poslopje danes poznamo kot osnovno enodružinsko hišo in je prevladujoči način bivanja Slovencev. Oblika hiš se je ohranila in le redko lahko vidimo atrijske in L-objekte, ki bi bili sposobni nuditi več zaledja in varnosti, kar pa ljudje poskušajo kompenzirati z gradnjo visokih ograj.

Vsakemu samostojnemu bivanjskemu objektu praviloma pripada tudi vrt, ki je privaten in nudi prostor za vrtne zabave in hišne ljubljenčke. Tudi bližina narave nudi možnost preživljanja prostega časa zunaj. Zato mislim, da je kontrastno temu, gosto grajeno okolje tisto, ki bi si ga bili prebivalci podeželja z veseljem pripravljeni deliti drug z drugim in je nekaj, česar jim dom in širša okolica ne nudita.

“Dvorišče” je torej še vedno skrito nekje globoko v zavesti podeželja in je primerno za uporabo pri snovanju t.i. vaških centrov oz. javnega programa v podeželskih naseljih. Njihovo navadno poljavno naravo nadgradimo v javno.

Nedokončanost - konstantna evolucija

Javni prostori v podeželskih naseljih

Vsi smo že slišali koga pripomniti, da smo Slovenci narod “a je to” mojstrov ali “mojstrov za vse”. Nikakor temu ne pripisujem veliko pomena, mislim pa si, da bi takšen vtis lahko izviral s podeželja. Pri tem predvsem mislim na dejstvo, da večina Slovencev živi na podeželju v lastnih hišah, kar pa zahteva voljnost poprijeti za različna dela, saj je “okrog hiše” vedno kaj za postoriti.

Ne gre samo za nujna opravila, vendar za celoten način življenja, ki je globoko zakoreninjen v našo kulturo. V časih osemurnih delavnikov so se družine ob tretji uri zbrale doma na kosilu, popoldan pa je bil čas za opravke okoli in na hiši, ki jih za čuda nikoli ni zmanjkalo. Takšnim navadam danes konkurirajo različni delavniki, vendar “priročnost za vse” vztraja.

Delno je razlog tudi v množični gradnji stanovanjskih hiš v drugi polovici 20. stoletja in po osamosvojitvi. Te hiše so bile zgrajene s pomočjo prijateljev in znancev in večina nikoli ni bila zares končana ob vselitvi. Zato so ves čas v procesu “zaključnih del”, ko se naknadno ureja še zgornje nadstropje ali mansarda. Vedno se lahko prizida še nadstrešek ali garaža, ali pa se uredi ločen vhod in stopnišče za zgornja nadstropja, kjer si mladi uredijo dom.

Podeželje je, čeprav lahko daje zavajajoč vtis umirjenosti, v konstantni evoluciji. Spreminjajo se načini bivanja, procent kmetijskega prebivalstva upada in samo kmetijstvo se specializira. Ostala delovna mesta se velikokrat nahajajo v mestih in z različnimi delavniki se prebivalci vračajo domov ob različnih urah, vedno pogosteje samo še zvečer. Ker smeri, v katero se bodo v prihodnosti razvijala podeželska naselja, ne znamo dobro predvideti, se zdi smiselno, da na to neznanko reagiramo tudi pri načrtovanju.

Domačnost kulture “mojstrstva za vse” lahko poskusimo uporabiti kot koncept oblikovanja in kot sredstvo za približanje projekta uporabnikom/vaščanom. Želim namreč, da je projekt sprejet v vseh starostnih skupinah in celo več, da pomaga vaščane vseh starosti združiti in bolje povezati.